Travma in travmatične izkušnje
Kaj je travma?
Izraz travma izhaja iz grškega izraza za rano ali poškodbo. V psihološkem pogledu je travma nekaj, kar v nas sproži intenziven notranji odziv kot posledico nekega dogodka, ki je za nas ogrožajoč, nevaren in v nas vzbudi občutke strahu ali nemoči. Travmatični dogodki so preveč intenzivni in nas obremenijo do te mere, da jih nismo zmožni predelati, zato v nas ostanejo nepredelana čustva in psihološke rane, ki se izražajo na različne načine.
Pomembno se je zavedati, da je travma nekaj subjektivnega. To pomeni, da različne dogodke različni ljudje med seboj interpretiramo drugače in se nanje tudi drugače odzivamo, kar je odvisno od naših predhodnih izkušenj, naših spretnosti spoprijemanja, podpore okolice ipd. Tako lahko enak dogodek za eno osebo predstavlja močno travmo, za drugo pa ne.
Vrste travme in njihove posledice:
Ko pomislimo na travmo, se ponavadi spomnemo na velike travmatične dogodke, kot so prometne nesreče, naravne ali družbene katastrofe, vojne, fizično ali spolno nasilje, diagnoza dolgotrajne ali življenjsko nevarne bolezni, nepričakovana smrt bližnjih… To so večinoma enkratni intenzivni dogodki, ki jih doživimo in v nas vzbudijo kratkotrajno neravnovesje, ki se v večini primerov tudi samo zaceli in se v nas ponovno vzpostavi ravnovesje brez hujših učinkov. V takšnem primeru govorimo o akutni travmi, ali Travmi z velikim T (veliki travmi).
Poznamo pa tudi kronično travmo, travmo z malim t (malo travmo), ki se zgodi kot posledica ponavljajočih se, dolgotrajnih travmatičnih dogodkov. Tu govorimo predvsem o različnih vrstah nasilja, zanemarjanju, zlorabah, nasilju v družini ipd. Takšna travma ima za nas ponavadi dolgotrajne posledice, ki se kažejo kot težave v duševnem zdravju, na primer razvoj posttravmatske stresne motnje (PTSM). Kronični travmi sorodna je tudi kompleksna travma, ki se razvije kot posledica ponavljajočih se travmatičnih izkušenj, iz katerih ni mogoče pobegniti, na primer ponavljajoče se zlorabe v otroštvu. Za kompleksno travmo je značilen občutek ujetosti in nevarnosti sveta. V nas vzbudi pretirano pozornost oziroma hipervigilanco in neprestano spremljanje okolja za morebitnimi grožnjami, z namenom, da bi se pred njimi zaščitili. Z njo so povezane večje težave v duševnem zdravju, kot je razvoj kompleksne posttravmatske stresne motnje (K-PTSM) ali razvoj mejne osebnostne motnje.
Pogosto manj vidna je tako imenovana sekundarna travma, ki se pojavi pri ljudeh, ki niso sami doživeli travmatičnega dogodka, vendar so bili prisotni ob njem ali so ga doživeli njihovi bližnji. Doživimo jo zaradi izpostavljenosti trpljenju drugih ljudi in se kaže v podobnih simptomih kakor primarne travme. Značilna je pri poklicih pomoči in podpore, na primer pri reševalcih, gasilcih, policistih, zdravnikih, psihologih in psihoterapevtih.
Še en poseben primer travme je medgeneracijska travma, za katero je značilno prenašanje posledic travmatičnih izkušenj, ki so jih doživeli naši predniki. Gre za nepredelano travmo, ki se v družini s pomočjo tesnih medosebnih odnosov lahko prenaša skozi več generacij. Takšne izkušnje so lahko izkušnje hudega nasilja, ki ga primarno prizadeta oseba ni predelala in zaradi katere se spremenijo celotni vzorci delovanja v družini. Včasih pa je vzrok za medgeneracijsko travmo kolektivna travma, ki so jo skupaj doživele celotne skupnosti oz. identitetne skupine ljudi, na primer pripadniki prizadetih skupnosti v holokavstu ali tekom zasužnjevanja, kolonializma, vojn ipd.
